PO POTI VODNIH ZAKLADOV

Ves mesec november 2019 bo mnogim ostal v grenkem spominu. Zlasti tistim, ki jim gibanje v naravi, planinarjenje in druge dejavnosti, povezane z gorami, pomenijo zelo veliko. Prav ta mesec jih je prikrajšal za mnogo ur varne hoje, vzponov po gorah, kajti vse dni tega meseca je nenehno deževalo, poplavljalo razne predele držav(e). Vesolje nam je podarilo vsega 25 sončnih ur!
Da bomo vendarle deležni nekaj ur hoje po sončnem Krasu, je bilo prepričanih 31 udeležencev izleta našega PD Pošta Slovenija, v nedeljo, 24. novembra 2019, kajti prav to so obljubljale vremenske napovedi.
Do Vremske doline in avtobusne postaje v FAMLJAH (420 m), kjer nas je pričakala naša planinska prijateljica Mirjam Frankovič-Franetič, smo prispeli v rosnem jutru in si najprej ogledali podružnično gotsko cerk.sv. Tomaža s freskami v prezbiteriju iz 15. stol. Gostoljubna kot je, nas je povabila na njen dom in nas postregla s sladko dobroto in raznimi pijačami. S soprogom Jožetom sta nam veliko povedala o zanimivostih Vremske doline in Vremskega Britofa, o nekdanjem rudniku antracita, predvsem pa o vodnih značilnostih kraške pokrajine, po kateri smo se namenili hoditi. Prvi vodni zaklad, vzorno urejen kal, smo našli in si ogledali le nekaj metrov od njune domačije. Po stopnicah smo se povzpeli do ceste, jo prečkali in nadaljevali s hojo po gozdnih poteh in mimo prelepih travnikov ter mimo še mnogih kalov, domala vseh opremljenih s posebnimi tablami z imeni in letnicami obnove. Z zanimanjem smo si ogledali štirno, predvsem pa okolico nasada starih murv pred ogromno razvalino gradu Školj na markantnem kamnitem robu soteske reke Reke, ki je bil v večstoletni lasti italijanskih baronov. Nedaleč od tod smo se po zahtevni strmini spustili do soteske reke Reke in med postankom prisluhnili Mirjam o mnogih značilnostih te reke. Iz soteske smo se povzpeli mimo zanimive vasice Betanja do ŠKOCJANA (424m), značilnega kraškega gručastega, zelo razglednega zaselka vrh skalnate vzpetine, pod katero si je utrla pot Reka. Kraj se imenuje po sv. Kancijanu, mučencu, ki so mu oglejski patriarhi pogosto postavljali svetišča v bližini voda. Cerkev iz leta 1603 poudarja samostojen zvonik s kapo oglejskega tipa. Kraj je bil poseljen že v predzgodovini, v rimski dobi je tu stal kastel. Tu nam je Mirjam povedala mnogo vsega o nastanku jam in toku reke Reke, o zgodovini raziskovanj, arheoloških izkopaninah od srednje kamene dobe naprej, o turistični jamski poti, speljani v smeri proti rečnemu toku in vsem drugem, zaradi česar so jih kot izjemen primer stičnega krasa z največjim znanim podzemskim kanjonom na svetu vpisali v Seznam svetovne in kulturne dediščine pri Unescu. Tloris Škocjanskih jam smo si ogledali pod streho gostišča v Matavunu, kamor smo prispeli po ogledu še dveh kalov po poti iz Škocjana. Po krajšem postanku v Matavunu smo se napotili še do naravne znamenitosti, in sicer do druge največje ledenice v Evropi, ki se nahaja na obrobju vasi Pared-Kačiče. Leta 1860 jo je zgradil bogat tržaški ladjar, da je z ledom, ki so ga hranili v ledenici, pridobivali pa iz kalov in drugih vodnih virov, zaščitil živila, ki so jih prevažali iz Trsta v Egipt. Po vsem zanimivem, kar smo še tu videli in slišali, smo se hvaležni poslovili od vodnice Mirjam, ki nas je prihodnje leto povabila na tri zanimive izlete po Krasu in Brkinih.

Tekst: Ruža TEKAVEC
Fotografije; Danilo CEJ