Ležišča črnega premoga so bila znana v Vremski dolini še pred Napoleonovimi vojnami. Tega so začeli izkoriščati že davnega leta 1778. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na rudnem polju Lona pri Famljah, pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi. V katastrskih občinah Škoflje in Vremski Britof-Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili v debelini 0,2 do 1,9 m in se razprostirali od vzhoda proti zahodu, na daljavi 3 kilometrov in prečne širine 800 m. Rudarske pravice so se podeljevale v letih od 1861 do 1862, lastniki pa so se ji kmalu odrekli in jih opustili.

V letu 1900 sta v tedanji občini Škoflje obstajali dve jamski meri- Jožefovo-( Johannesovo) in Janezovo ( Jozefovo) jamsko polje. Razsvetljena vladarja Marija Terezija in Jožef II sta spodbujala kopanje premoga, da bi se očuvalo sečnjo gozdov. Lesno oglja so uporabljali v kovaštvu, steklarstvu in pri drugih obrteh. Tudi Cesar Franc Jožef je bil naklonjen Vremski dolini, prav zaradi izkoriščanja črnega premoga, ki so ga vozili v avstro-ogrsko cesarstvo. Tako je s 360 goldinarji finančno pomagal vaščanom pri nakupu materiala za postavitev dveh kupol na cerkvi Device Marije v Vremah. Ta je bila zgrajena leta 1410. Premog so odkopavali pod globino 60 do 65 metrov, izvažali z vitli, na Škofljah pa s parno črpalko. Premog je bil visoko kaloričen in so ga uporabljali zlasti za kurjenje kotlov. V letih 1894 do leta 1904 so nastajale jame ADRIA I, II, in III. V tistem času so raziskovali tudi na raznih mestih pasu med Pivko in Sežano, tudi v Lipici.

Dne 8. decembra 1913 se je v jašku ADRIA IV zgodila nesreča, ko je voda zalila rove. Umrlo je 10 rudarjev, dva rudarja so po več dneh iskanja rešili.

Ta del rudnika so zaprli, zastala pa so tudi ostala dela in podatkov o rudarskih dejavnosti med 1. In 2. svetovno vojno skoraj ni. So pa po 1. sv. vojni sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja, ki jih je izvajala Zadruga ARSA ( po italijansko ime za Rašo pri Labinu). Podatke so skrbno varovali tako, da še danes niso povsem znani.

Po drugi svetovni vojni so kopali zlasti v jami Zavrhek, rudnik Timav pa je deloval vse do leta 1964. V rudniku je delalo precej domačinov, ki so kopali kar v treh izmenah. Po zaprtju rudnika so se prezaposlili na železnico ali kovinarski obrat Hrpelje-Kozina. Glede podatkov o premogovništvu na vremskem je precej ohranjenega v Prirodoslovnem muzeju v Trstu.

Društvo TKŠD Urbanščica je v prenovljenem rudniškem objektu Rudnik Vreme leta 2020 uredilo muzejsko zbirko premogovništva na vremskem.

Ogled muzejske zbirke po dogovoru: na telefon, 031 817 676 ali na e-pošto mirjam.franetic@gmail.com

VIR: http://www.tatjana-malec.si/default.asp? Id=420